Po kateri poti živeti, kakšna načela imeti, kako razmišljati o sebi in o ljudeh, po kateri poti hoditi, vse to je osebna rast, ki jo ima človek. Sam se spominjam sebe v otroških letih kot plah deček, ki ni upal ničesar, sploh se ne spomnim, da si se kdaj samo vprašal kaj si želim, kako se počutim?
Danes dobim solzne oči, ko pomislim na ta leta, kjer nisem poznal kaj je osebna rast, kako sem si to dovolil, kako sem lahko bil pod takšnim vplivom staršev, da si nisem ničesar upal, živel sem iz dneva v dan in solzne oči dobim zato, ker sem izgubil leta, dogodke, prijatelje, spomine……
Ne govorim o mladih letih, jaz sem tako živel do 20 let, na kar mi je selitev odprla oči, da pa nekdo sem, da sem živo bitje, ki ima želje in potrebe. Takrat se je začela moja osebna rast, vendar se še nisem zavedal. Vedel pa sem, da je čas da pokažen svetu in ljudem, kdo sem, pa če jim bo to všeč ali ne. Takrat, ko sem videl, kaj zamujam sem rabil čas, da na nek način odpustim ljudem iz otroštva, ki so mi dali to senco, da nisem nihče in začel sem imeti rad življenje, moja osebna rast je bila pripravljena.
Še danes jokam, ko se spomnim, da mi je selitev prinesla mene, samo mene brez tujega vpliva, kako sem se trudil, da sem povedal svoje mnenje, kajti prepričan sem bil v to, da ne smem, da moram biti tiho, ker je tako najboljše, vendar osebna rast se je začela prebujati in šel sem naprej.
Danes sem človek z svojim mnenjem, z svojim stališčem, ne sovražim, ne obsojam, vem kaj si želim in vem, kaj je osebna rast, ki je dolgo nisem poznal. Srečen sem sam s seboj, všeč sem si takšen kot sem, kajti našel sem sebe in moja osebna rast raste še danes in ponosen sem na to.